Omemba: Tomo Virk

»Prevod je jezikovna mojstrovina, v kateri avtorjeva razmišljanja beremo v živem, sugestivnem jeziku s pridihom patine, ki jo ustvarjata bogato besedišče in skrbno izpeljane misli.«

»Besedila ne bi dal od sebe, če ne bi imel občutka, da gre za do neke mere lepo prezentacijo Montaigna.«

»Seveda ni popolna, kot noben prevod in nobeno literarno delo nista nikoli čisto dokončana, še zlasti ne eseji, ki so odprta forma.«

»Rekel si je, da če tega užitka ni, potem Esejev ni smiselno prevajati.«

»Prevajalec ga je opremil še s pojasnili specifičnih besed, izrazov in poimenovanj v sinhalščini, sanskrtu in paliju ter utemeljil svoje prevodne rešitve in prečrkovanje v slovenščino.«

»Branje daje vtis lahkotnosti, kar je plod natančnega in spretnega piljenja stavkov.«

»Natančno je zaznal duhovite namige ter hotene ali naključne dvoumnosti in dvopomenskosti ter jih ustrezno prevedel.«

»To mu je tudi v celoti uspelo, saj deluje njegov Janke v slovenščini avtentično in odlično komunicira.«

»Ni šlo samo za prestavljanje iz jezika v jezik.«

»Drugi problem pa je bil ta, da je teža te knjige na pozni Fichtejevi filozofiji, ki je pa izjemno slabo poznana.«

»Treba je bilo podati predloge oziroma najti termine za Fichtejeve izraze, kar pa spet ni bilo tako zelo lahko.«

»In če želiš podati neki novi terminološki predlog, moraš, ker gre za novo besedo, za čisti neologizem, to filozofijo vsaj nekako poskušati razumeti.«

»Tomo Virk se je kot prevajalec moral v slogovnem pogledu spoprijeti z značilno grozdasto strukturo nemških stavkov in jih preodeti v slovensko zgradbo, tako da ta v slogovnem pogledu ne bi spominjala na svoj nemški izvor. To mu je tudi v celoti uspelo, saj deluje njegov Janke v slovenščini avtentično in odlično komunicira. Prevajalec je pokazal, da ima elemente razgradnje nemške strukture in njene preobrazbe v slovensko v malem prstu.«

»In vendar Virka zgolj izurjenost v slogu ne bi pripeljala do vrhunskega prevodnega izida, če ne bi bil hkrati tudi odličen poznavalec filozofske problematike obravnavanega obdobja, če ne bi premogel razkošnega miselnega obzorja, ki si ga je ustvaril kot bralec, profesor, avtor in prevajalec.«

»Opaziti je, da je marsikje izbral že ustaljene filozofske rešitve, drugje si je pomagal z rahlo antikvarno patino, včasih je inventivno ubral nove poti na komunikativen način in kdaj pa kdaj posegel po imitativnih odslikavah.«